Čim prej. Nikoli ni prezgodaj, da bi začeli brati svojemu otroku, zato mu brati začnimo že v prvem letu življenja – redno in pogosto. Dojenčki in malčki sprva še ne sledijo vsebini in ne zmorejo dlje časa ohranjati pozornosti, vendar pa poslušajo glas, ritem in melodijo jezika, opazujejo podobe ter z odraslim delijo pozornost. Zven besed je za otroke nekakšen zvočni laboratorij, v katerem malčki počasi povezujejo besede s pomenom, pomene pa s predmeti in z doživljanjem sveta okrog sebe. Skupno branje je dragocen čas za stik z otrokom, vzbujanje občutka varnosti in ohranjanja čustvene povezanosti.
Prav takrat je skupno branje lahko še posebej dragocena jezikovna spodbuda. Otrok ob slikah, ponavljanju in vašem glasu sliši nove besede, jih povezuje s pomenom in jih postopoma začne uporabljati. Govor otrok, ki jim beremo, je praviloma bolj razvit, njihov besedni zaklad pa bogatejši. Raziskave tudi kažejo, da se otroci, ki jim starši pogosto berejo, pogosteje vključujejo v pogovor o prebranem, s tem pa krepijo svoje govorne zmožnosti. V zgodnjem obdobju razvoj besednjaka zelo hitro raste, zato je branje prav v tem obdobju še posebej pomembno. Dojenčki, malčki in otroci besede praviloma prej razumejo, kot jih govorijo. Zgodnji besednjak malčka in otroka dobro napoveduje kasnejši razvoj njegovega besednjaka, zmožnost pripovedovanja zgodbe, razumevanje prebranega in uspešnost v šoli.
Ni pomembno, ali dojenček razume ali ne. Berite in pojte mu pesmice, izštevanke, z njim se igrajte prstne igre, poimenujte to, kar gledata, kažite na ilustracije, oponašajte glasove in se odzivajte na njegove poglede, glas, geste. Otrok bo glasove postopoma povezal v besede, ki imajo pomen in jih lahko poveže z dogajanjem, predmeti in osebami okrog sebe. Pri tem ima pomembno vlogo tudi način, kako beremo. Intonacija, spreminjanje glasnosti in ritma, poudarki ter glasovni premori pomagajo otroku prepoznavati pomen, čustva in strukturo zgodbe. Tudi če še ne razume posameznih besed, lahko iz glasu razbere, ali je dogajanje veselo, napeto, presenetljivo ali pomirjujoče. Glasna interpretacija usmerja njegovo pozornost, mu pomaga slediti pripovedi in postopoma razvijati sposobnost razumevanja jezika. Na neki način otrok najprej »bere« glas odraslega, še preden začne razumeti besedilo. Predvsem pa je skupno branje za tako majhnega otroka prijeten in varen stik z odraslim. Občutek bližine, pozornosti in skupnega doživljanja zgodb postavlja temelje za razvoj govora, zgodnje pismenosti in pozitivnega odnosa do branja.
Ne. Nikoli ni prezgodaj, da bi začeli brati svojemu otroku. Malčki, ki so jim starši začeli brati pred štirinajstim mesecem starosti, imajo pri tretjem letu starosti obsežnejši besednjak, bolje razumejo vsebino prebrane zgodbe in tudi sami pripovedujejo bolj zapletene zgodbe v primerjavi z vrstniki, ki so jim starši začeli brati pri višji starosti. Pri treh letih otrok že zelo veliko razume, posluša, povezuje slike z besedami, sprašuje in si zapomni. Branje pri tej starosti ni učenje branja, ampak učenje jezika, urjenje pozornosti ter razumevanje odnosov in okolja. Raziskovalci opozarjajo, da je pomembno, da otroku začnemo brati že v prvem letu starosti ter da mu beremo redno in pogosto.
Ni predpisanega števila minut. Včasih bo otrok z zanimanjem poslušal le nekaj minut, drugič precej dlje. Njegova pozornost se z rednim skupnim branjem postopoma krepi in podaljšuje. Dolžino branja prilagodite otrokovi starosti, zanimanju in trenutnemu razpoloženju. Pomembneje od merjenja časa so rednost, pogostost in kakovost skupnega branja. Kratko branje vsak dan je praviloma koristnejše kot dolgotrajno branje le občasno. Naj bo branje prijeten del vsakdana, povezan z bližino, pogovorom in skupnim doživljanjem zgodb. Ni pomembno, koliko minut berete. Pomembno je, da berete redno in z veseljem.
Dobro je, če skupno branje postane reden del družinskega vsakdana, podobno kot umivanje zob ali del večernega ritual pred spanjem. Takšna rutina otroku pomaga, da knjige poveže s prijetnim skupnim časom, v branju uživa in ga začne tudi sam pričakovati.
Vendar naj skupno branje ne bo obveznost, ki jo moramo vsak dan za vsako ceno odkljukati. Mnogo pomembneje je, da je branje povezano z veseljem, bližino in pozornostjo. Če bo otrok knjige povezoval s prijetnimi občutki in skupnimi trenutki, bo večja verjetnost, da bo tudi kasneje rad segal po njih.
Nič hudega. Naslednji dan preprosto nadaljujte. Pomembno je, da branje sčasoma postane reden in prijeten del družinskega življenja. Otroku bo največ pomenilo, da so knjige povezane s skupnimi trenutki, bližino in veseljem, ne pa z občutkom obveznosti.
Izbirajte kakovostna, raznovrstna bralna gradiva, ki otroka pritegnejo in jih večinoma razume, hkrati pa mu ponujajo tudi kaj novega. Beremo lahko zgodbe s preprostimi zapleti ali kompleksnejše pripovedi, pravljice, pesmi, uganke, slikopise, stripe, otroške revije in poučna besedila. Ne zgolj v knjigah, tudi v kakovostnih otroških revijah, kot sta Cicido in Ciciban. Dragocene so tudi slikanice brez besedila, ob katerih otrok in odrasli skupaj opazujeta podobe in ustvarjata zgodbo. Upoštevajte otrokova zanimanja, vendar mu ponudite tudi kaj, česar sam še ne pozna. Bodite pozorni na raznolikost besedišča in slogovno raznovrstnost – otrok naj pri branju spoznava jezik, ki se razlikuje od vsakdanjega pogovornega jezika.
Seveda ne. Literatura ni učbenik, čeprav nas vsaka dobra zgodba na svoj način uči o življenju. Kakovostna knjiga ali zgodba v otroški reviji lahko otroka nasmeji, preseneti, gane, prestraši ali začudi ter mu odpre vrata v nove svetove. Pomembni so dobro napisano besedilo, bogat jezik, zanimiva pripoved in kakovostne ilustracije, ne pa neposredna poučnost ali vzgojnost. Dobre zgodbe namreč znanje, vrednote in razumevanje sveta posredujejo nevsiljivo. Ne moralizirajo, ne pridigajo in ne žugajo, temveč otroku omogočajo, da svet odkriva, razume in doživlja po svoje. Dobre zgodbe ne dajejo preprostih odgovorov, temveč širijo obzorja, spodbujajo domišljijo in pomagajo razumeti večplastnost sveta.
To je povsem normalno, saj majhni otroci radi znova in znova poslušajo znane zgodbe. Ob prvem branju so otroci najbolj pozorni na junake, ki v zgodbi nastopajo, in na dogodke, ki so se zgodili, ob naslednjem poslušanju pa svojo pozornosti preusmerijo tudi na druge plasti zgodbe. Ker že vedo, kaj se bo zgodilo, lahko ob ponovnem branju opazijo nove podrobnosti, bolje razumejo zahtevnejše dele, utrjujejo nove besede, odkrivajo vedno nove zgodbene plasti in se bolj posvetijo jeziku ter ilustracijam. V nečem, kar že dobro poznajo, uživajo in se ob tem počutijo varno. Otroci želijo isto pravljico poslušati večkrat, če jih dogodki v njej čustveno vznemirijo. Ker ob ponovnem branju že poznajo razplet, se lažje soočajo s čustvi, ki jih zgodba vzbuja. Tako postopoma razvijajo razumevanje sebe in drugih, empatijo ter sposobnost vživljanja v različne življenjske situacije.
Da. Pri izbiri so lahko v pomoč strokovno pripravljeni seznami kakovostne otroške literature in nasveti knjižničarjev. Priporočilni seznam je na voljo tukaj.
Ne. Če otrok izgubi zanimanje, lahko knjigo odložite in jo dokončate pozneje ali pa izberete drugo. To pa ne pomeni, da moramo ob prvem znaku nezanimanja vedno odnehati. Včasih otrok potrebuje le kratek premor, pogovor o zgodbi ali nekoliko več časa, da se v pripoved vživi. Če pa knjiga kljub temu ne pritegne njegove pozornosti, jo lahko brez slabe vesti odložite.
Kadar otroku berete literarno besedilo, ga berite, kot je napisano, ne da bi ga po nepotrebnem poenostavljali ali izpuščali dele. Tako bo otrok spoznaval bogastvo jezika, ritma in pripovedi. Med branjem se lahko ustavljate, opazujete ilustracije, se pogovarjate o zgodbi ter po koncu skupaj obujate dogodke ali si izmišljate nove.
Branje naj ne bo preizkus vztrajnosti, ampak povabilo v svet zgodb. Zato ima tudi otrok pravico, da kakšno knjigo odloži in se k njej vrne pozneje ali pa izbere drugo. Pomembno je, da ob branju ohrani radovednost, veselje in občutek svobode.
To je dobro. Vprašanja, komentarji, kazanje na ilustracije in povezovanje zgodbe z lastnimi izkušnjami pomenijo, da otrok pri branju dejavno sodeluje. Skupnemu branju rečemo tudi dialoško branje, zato otroka poslušajte in sledite njegovim pobudam – kakovostno skupno branje je dejavnost, ki poteka med odraslim in otrokom.
Nič hudega. Izberite krajše besedilo, pesem, uganko ali samo nekaj strani in opazujte, kaj otroka pritegne. Če želi knjigo odložiti, jo odložite in se k njej vrnite kasneje. Cilj ni dokončana knjiga, ampak prijetna skupna izkušnja.
Pogosto otroka ne pritegne le vsebina, temveč tudi način branja. Spreminjanje glasu, dialogi, glasovni premori, ponavljanje rim ali oponašanje zvokov lahko zgodbo naredijo bolj živahno in otroku pomagajo ostati zbran. Glasno branje namreč ni zgolj prenos besedila, ampak interpretacija, ki otroku pomaga slediti dogajanju in razumeti pomen zgodbe.
Berete lahko tudi zbirke, antologije, stripe ali kakovostne revije za otroke, kjer je na voljo veliko raznovrstnih vsebin. Med njimi se skoraj vedno najde kaj, kar otroka pritegne in spodbudi njegovo radovednost.
To je povsem običajno. Zlasti majhni otroci težko dolgo ohranjajo pozornost, včasih pa jih bolj kot zgodba zanimajo gibanje, igra ali raziskovanje okolice.
Branje prilagodite otrokovi starosti, pozornosti in interesom. Začnite s krajšimi besedili, izberite teme, ki ga privlačijo, sledite njegovim pobudam ter ga vključite z opazovanjem ilustracij, vprašanji, ponavljanjem in doživetim branjem. Ni nujno, da ves čas mirno sedi in posluša. Tudi če ob knjigi lista strani, kaže na podrobnosti ali se vmes premika, še vedno razvija odnos do knjige in jezika.
Pomembno je, da iz branja ne naredimo prisile ali preizkusa poslušnosti. Če otrok v nekem trenutku ni razpoložen za zgodbo, poskusite znova kdaj drugič. Ko bo skupno branje povezoval s prijetnimi občutki, bližino in pozornostjo odraslega, bo večja verjetnost, da ga bo začel iskati in v njem tudi uživati.
Ni treba, da vsak otrok med branjem ves čas mirno sedi. Nekateri otroci zgodbo pozorno spremljajo tudi med gibanjem, drugi se po nekaj minutah oddaljijo in se nato h knjigi spet vrnejo. Prilagodite dolžino branja otrokovim zmožnostim in potrebam ter mirnega sedenja ne postavljajte kot pogoja za dobro bralno izkušnjo.
Če otrok potrebuje gibanje, ga ne ustavljajte po nepotrebnem. Skupaj se poigrajta, razgibajta ali si vzemita kratek premor, nato pa ponovno ujemite njegovo pozornost in nadaljujte z branjem. Pomembneje od popolne zbranosti je, da branje povezuje s prijetnim doživetjem.
Pri majhnih otrocih je to pogosto in popolnoma normalno. Dojenčki in malčki svet raziskujejo z vsemi čutili, zato predmete prijemajo, mečejo, grizejo in preizkušajo njihove lastnosti. Ponudite jim trpežnejše kartonke ter mu pokažite, kako knjigo držimo, listamo in pospravimo.
Odnos do knjige je priučen. Otrok se ga ne nauči s prepovedmi, ampak predvsem z zgledom in ponavljajočimi se prijetnimi izkušnjami. Ob rednem skupnem branju začne knjigo povezovati z bližino, pozornostjo odraslega, varnostjo in ugodjem. Sčasoma tako ne odkriva le knjige kot predmeta, ampak tudi njeno posebno vlogo nosilke zgodb, domišljije in skupnega časa.
Nikakor. Kakovostna risanka je lahko za otroka zanimiva in dragocena, še posebej če jo gleda skupaj z odraslim in se o njej pogovarjata. Pri skupnem branju pa gre za drugačno izkušnjo: otrok dejavno sodeluje, opazuje ilustracije, sprašuje, pripoveduje, odrasli pa se odziva na njegove pobude in branje prilagaja njegovemu zanimanju in razumevanju. Prav skupna pozornost in odzivanje drug na drugega sta pomemben del bralne izkušnje. Zato naj kakovostne zaslonske vsebine skupno branje dopolnjujejo, ne pa nadomeščajo.
Zvočne pravljice in otroške radijske igre omogočajo stik z bogatim jezikom, pripovedjo, ritmom govora in glasovno interpretacijo. Ob kakovostni izvedbi so močno estetsko in čustveno doživetje, saj otrok zgodbo spremlja predvsem s poslušanjem in domišljijo. Kljub temu zvočne pravljice ne morejo v celoti nadomestiti skupnega branja. Ob branju knjige se med otrokom in odraslim odvija živ dialog: skupaj opazujeta ilustracije, odkrivata podrobnosti, se ustavljata ob zanimivih mestih, se vračata na prebrane dele in se pogovarjata o dogajanju. Odrasli lahko tempo branja prilagodi otroku, odgovarja na njegova vprašanja in s svojim glasom poudarja pomembne dele zgodbe. Zvočni posnetek pa teče vnaprej določenim ritmom in se otrokovim odzivom ne more sproti prilagajati. Zato je najbolje, da zvočne pravljice razumemo kot dragoceno dopolnitev, ne pa kot nadomestilo za skupno branje.
Tudi kakovostna e-knjiga je lahko dobro dopolnilno bralno gradivo, vendar za otroke, mlajše od dveh let, strokovnjaki priporočajo predvsem skupno branje tiskanih knjig. E-knjige so pogosto zasnovane tako, da otroku omogočajo samostojno raziskovanje ali poslušanje zgodbe, nekatere pa vključujejo tudi glasovno branje. Takšne vsebine lahko prispevajo k otrokovemu učenju in razvoju, a le če ga skozi bralno izkušnjo spremlja odrasli. Pomembno je, da dodatni elementi, kot so animacije, zvoki ali interaktivne funkcije, ne odvračajo otrokove pozornosti od zgodbe, saj sicer ne more slediti njenemu poteku.
Pri majhnem otroku imajo zato tiskane knjige in revije številne prednosti. Otrok jih lahko drži v rokah, lista, kaže na ilustracije, obrača strani nazaj in se ob njih z odraslim pogovarja. Skupno branje omogoča tudi več očesnega stika, pogovora in prilagajanja branja otrokovim odzivom. Odrasli lahko z intonacijo, poudarki in premori usmerja otrokovo pozornost ter mu pomaga razumeti dogajanje in pomen zgodbe.
Otrok ne potrebuje umetniškega nastopa. Berite počasi, v svojem tempu, skupaj opazujta ilustracije, odgovarjajte na njegova vprašanja in se odzivajte na to, kar ga pritegne. Pri skupnem branju sta vaša pozornost in odzivnost za otroka veliko pomembnejši od popolne interpretacije.
Seveda lahko z različnimi glasovi, poudarki in premori zgodbo naredimo bolj zanimivo, vendar za to ni treba biti igralec. Že sprememba tempa, nekoliko tišji ali glasnejši glas ter navdušenje nad zgodbo otroku pomagajo slediti dogajanju in razumeti pomen. Pomembno je, da berete z veseljem in pristno. Otrok bo prepoznal vaše navdušenje, radovednost in zanimanje za zgodbo. Prav ta čustvena povezanost se prenaša nanj ter oblikuje njegov odnos do zgodb, knjig in branja. Najlepši trenutki ob knjigi pogosto niso tisti, ko beremo »pravilno«, ampak tisti, ko se ob zgodbi skupaj čudimo, smejimo, pogovarjamo in uživamo.
Ni treba imeti velike domače knjižnice, pomembno pa je, da ima otrok doma vsaj nekaj kakovostnih knjig ali revij, h katerim se lahko vedno znova vrača. Nova bralna gradiva si lahko brezplačno izposojate v knjižnicah, ki so v Sloveniji dobro založene. Prav tako boste v knjigarnah za rojstnodnevno darilo lahko vedno izbrali knjigo, ki bi bila posebej primerne za vašega otroka. Za otroka je pomembno, da mu omogočite nenehen dostop do kakovostnih zgodb in raznolikih bralnih vsebin.
Berite, pripovedujte in se pogovarjajte v jeziku ali jezikih, v katerih ste z otrokom najbolj sproščeni in se lahko najbogateje izražate. Večjezičnost ni ovira za skupno branje, ampak je lahko velika prednost. Otrok lahko že od zgodnjega otroštva naravno usvaja več jezikov, če jih doživlja v vsakodnevni komunikaciji, igri, pesmicah in zgodbah. Bogatejši kot so pogovori ob knjigah, vprašanja, razlage in pripovedovanje zgodb, bogatejša je njegova jezikovna izkušnja ne glede na to, v katerem jeziku poteka. Tako otrok ne razvija le besedišča, temveč tudi razumevanje, da je mogoče iste ideje, čustva in zgodbe izraziti na različne načine.
Ob skupnem branju otrok posluša bogat jezik, širi besednjak, razvija pripovedovanje, pozornost, domišljijo. Več besed kot jih pozna, natančneje lahko poimenuje svoje misli, občutke in izkušnje ter razume vse bolj zapletene ideje in pojave. Zgodbe otroku odpirajo okna v različne svetove. Ob njih spoznava nove ljudi, kraje in življenjske okoliščine, hkrati pa se uči razumeti čustva in poglede drugih ljudi. Razvija empatijo, radovednost in sposobnost razmišljanja o svetu tudi zunaj lastnih izkušenj. Pogovor ob knjigi otroka spodbuja k razmišljanju, postavljanju vprašanj in povezovanju prebranega z lastnim življenjem. Hkrati je skupno branje prijetna izmenjava med otrokom in odraslim, ki krepi njun odnos ter ustvarja pozitivne izkušnje s knjigami in branjem.
Zgodbe otroku ponujajo varen prostor za pogovor o veselju, strahu, jezi, žalosti, odnosih in željah. Ob književnih junakih lahko razmišlja o tem, kaj drugi čutijo, mislijo in želijo, hkrati pa bolje spoznava tudi sebe in svoja čustva. Med skupnim branjem odrasli otroka spodbuja k pogovoru, mu postavlja vprašanja, ga posluša in mu pomaga poimenovati ter razumeti njegove občutke. Tako otrok postopoma razvija empatijo, čustveno pismenost in sposobnost razumevanja različnih pogledov ter življenjskih izkušenj. Posebna vrednost skupnega branja je tudi v bližini, ki jo ustvarja med otrokom in odraslim. Skupni čas ob knjigi otroku daje občutek sprejetosti, varnosti in pozornosti. Kadar je branje del redne in prijetne rutine, pomaga graditi samozaupanje, občutek stabilnosti ter krepi odnos z ljubečim beročim odraslim.
Da. Raziskave kažejo, da je zgodnje in pogosto skupno branje povezano z bogatejšim besednim zakladom, bolj razvitimi govornimi zmožnostmi, zgodnjo pismenostjo ter poznejšimi bralnimi spretnostmi. Otroku pomaga razvijati zmožnost poslušanja, razumevanja, ohranjanja pozornosti in pripovedovanja, ki so pomembni temelji za uspešno učenje. Ob branju namreč otrok spoznava nove besede, ideje in načine razmišljanja, hkrati pa razvija domišljijo. Ta mu pomaga ustvarjati notranje podobe, povezovati informacije, razmišljati ustvarjalno ter iskati različne rešitve problemov. Otroci, ki pogosto poslušajo in berejo zgodbe, imajo zato praviloma več priložnosti za razvoj kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti in empatije.
Skupno branje pa je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na otrokov razvoj in kasnejšo uspešnost v šoli, a sodi med najpreprostejše in najučinkovitejše načine, s katerimi lahko starši podprejo razvoj jezika, bralne pismenosti in pozitivnega odnosa do učenja.
Kadarkoli in kjerkoli. Za mnoge družine je posebno prijeten čas za branje večer in trenutki pred spanjem, saj zgodba pomaga umiriti dan in ustvari prijeten občutek bližine. Berete pa lahko tudi zjutraj, popoldne, med čakanjem pri zdravniku, na vlaku, avtobusu ali kjerkoli, kjer si lahko vzameta nekaj skupnih minut.
Pomembneje od ure na koledarju je, da imata otrok in odrasli dovolj miru, pozornosti in volje za skupno doživetje zgodbe. Tudi kratki trenutki ob knjigi štejejo. Nekaj prebranih strani, pesmica ali kratka zgodba lahko otroku pomenijo prav toliko kot daljše branje.
Branje povežite z družinskim ritmom in vsakodnevnimi navadami. Lahko berete zvečer pred spanjem, po kosilu, po kopanju, med čakanjem ali ob kateremkoli času, ki vam ustreza. Pomembno je, da postane knjiga naraven del družinskega življenja, ne posebna dejavnost, za katero je treba vedno najti idealne okoliščine. Knjige naj bodo otroku dosegljive, da jih lahko sam vzame v roke, lista po njih in tudi sam povabi k skupnemu branju. Koristno je, če so knjige prisotne v različnih prostorih doma in če otrok vidi brati tudi odrasle.
Bolj kot popolna rutina pa je pomembno, da je branje povezano s prijetnimi občutki, bližino in skupnim doživljanjem zgodb. Knjige postanejo del otrokovega vsakdana takrat, ko postanejo del vsakdana njegove družine.
Kdorkoli od bližnjih, ki si z otrokom želi deliti knjigo in čas: starši, stari starši in drugi pomembni odrasli v njegovem življenju. Pomembno je, da si odrasli za branje vzame čas, v njem tudi sam uživa ter se med branjem na otroka odziva. Tako skupno branje ni le poslušanje zgodbe, ampak tudi čas bližine, pogovora in skupnega doživljanja. Dobro je, če otroku bere več različnih bližnjih odraslih: vsak bere nekoliko po svoje, otrok pa ob tem doživlja, da so knjige in zgodbe nekaj, kar si z njim radi delijo različni ljudje.
Za skupno branje ni treba vedno najti dolgega prostega večera. Včasih je dovolj kratka pesem, nekaj strani ali nekaj minut gledanja in pogovora ob ilustracijah. Pomembno je, da se takšni trenutki redno ponavljajo in da je odrasli v njih prisoten in zares pozoren na otroka. Pri skupnem branju ni najpomembnejše, koliko časa traja, temveč da postane del vsakdanjega družinskega življenja. Tudi nekaj minut na dan lahko dolgoročno naredi veliko razliko.
Ni treba brati zvečer. Če ste takrat utrujeni, poiščite del dneva, ki vam bolj ustreza: zjutraj, po kosilu, med čakanjem ali ob katerem drugem mirnem trenutku. Za otroka je pomembneje, da je skupno branje prijetna izkušnja, kot pa da vedno poteka ob isti uri.
Ni vam treba vedno prebrati dolge zgodbe. Včasih zadostujejo že kratka pesem, izštevanka ali nekaj strani slikanice. Pomembnejša od dolžine branja sta bližina in pozornost, ki ju namenimo otroku. Naj skupno branje ne postane še ena obveznost, pri kateri izčrpani odrasli samo čaka, kdaj bo knjigo prebral do konca. Otroci zelo hitro začutijo naše razpoloženje. Veliko več koristi ima nekaj minut sproščenega skupnega branja kot dolga zgodba, ob kateri nihče zares ne uživa. Branje ni tekmovanje v vztrajnosti, temveč srečanje ob zgodbi.
Ne. Nikoli ni prepozno, da začnete brati z otrokom. Izberite knjigo, temo ali zgodbo, ki otroka zanima, in začnite s kratko skupno bralno izkušnjo. Brez pritiska in velikih pričakovanj. Branje ni tekmovanje in preteklosti ne moremo spremeniti. Pomembno je, kaj lahko skupaj počnete od danes naprej.
Poimenovanje Branje na recept premišljeno prestavlja izraz iz sveta zdravja v prostor otrokovega razvoja. Branje ni zdravilo in pobuda ne nadomešča zdravstvene obravnave. Toda redno skupno branje dokazano podpira razvoj jezika, mišljenja, čustvovanja in socialnih zmožnosti. »Recept« zato ni navodilo za zdravljenje, temveč priporočilo za dobro življenje: povabilo odraslim, naj otroku že od prvih mesecev odpirajo prostor besed, podob in zgodb.
Pediatri so med redkimi strokovnjaki, ki družino spremljajo v najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja. Starši jim zaupajo ne le pri vprašanjih zdravja, temveč tudi otrokovega razvoja in dobrega počutja. Njihovo priporočilo ima zato posebno težo: skupno branje lahko umesti med preproste, dostopne in dragocene vsakdanje prakse, s katerimi odrasli podpiramo celostni razvoj otroka. Ob knjigi se namreč ne razvija le besednjak. Razvijajo se tudi pozornost, domišljija, sposobnost pripovedovanja, razumevanje čustev in odnos med otrokom in odraslim.
Pobuda Branje na recept je nastala v uredništvu revij Cicido in Ciciban pri Mladinski knjigi, kjer so jo zasnovali Maja Žugič, Nana Kisel in Žiga Kosec, v sodelovanju s slovenskimi pediatri pod vodstvom dr. Denisa Baša ter razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek. Njene korenine segajo še nekoliko dlje, k spodbudi dr. Marka Pokorna s Pediatrične klinike, kjer so hospitaliziranim otrokom pravljice prebirale Anja Štefan, Nataša Konc Lorenzutti in Barbara Hanuš. Že tam se je pokazala temeljna moč zgodbe: ne kot nadomestilo za zdravljenje, temveč kot bližina, opora in prostor domišljije tudi tedaj, ko je otrokovo vsakdanje življenje prekinjeno.
Branje na recept nastaja v času, ko v Sloveniji bralne navade nazadujejo. Raziskava Knjiga in bralci VII kaže, da kar 42 odstotkov prebivalcev Slovenije v letu dni ne prebere niti ene knjige, zmanjšuje pa se tudi delež najbolj zavzetih bralcev. Hkrati otroci in odrasli vse več časa preživljamo pred zasloni, v okolju hitrih menjav podob, informacij in dražljajev. Toda zmožnost poglobljenega branja ne nastane sama od sebe. Razvija se počasi, skozi pozornost, ponavljanje, pogovor in skupno doživljanje jezika. Zato želimo začeti tam, kjer se začne tudi bralec: v najzgodnejšem otroštvu.
Odnos do knjig se namreč ne oblikuje šele takrat, ko se otrok nauči povezovati črke v besede. Začne se veliko prej: v varnem naročju odraslega, v ritmu prvih pesmic, ob dotiku slikanice, opazovanju ilustracij in poslušanju glasu, ki zgodbi daje pomen. V teh trenutkih nastajajo temelji jezika, domišljije, empatije in kritičnega mišljenja. Otrok se ob zgodbah ne uči le poslušati in govoriti, ampak tudi prepoznavati občutja, sprejemati različne poglede ter si zamišljati svet, ki presega njegovo neposredno izkušnjo. Tako se ne rojeva le prihodnji bralec, temveč človek, ki zna poslušati, razumeti, misliti in sočustvovati.
Prav zato je Branje na recept del poslanstva Mladinske knjige. Že desetletja ustvarjamo knjige, revije in zgodbe za otroke ter spremljamo njihove prve korake v svet branja. Toda prihodnosti bralne kulture ne moremo začeti graditi šele v šoli. Če želimo ohraniti družbo, ki zna pozorno brati, samostojno razmišljati, razumeti drugega in odgovorno presojati svet, moramo začeti na začetku.
S prvim glasom. S prvo podobo. S prvo zgodbo, ki jo otrok doživi skupaj z odraslim.
|
